Dejavniki, ki zavirajo izgubo telesne teže

Učinkovito hujšanje je lahko zahtevno, saj nanj vpliva mnogo medsebojno povezanih dejavnikov. Spodaj je predstavljen splošen pregled glavnih dejavnikov, ki pogosto zavirajo izgubo telesne teže. Za lažje branje so posamezni dejavniki razdeljeni pod ločene naslove in podpoglavja.

Prehranski dejavniki

Prehrana ima neposreden vpliv na uravnavanje telesne teže. Če vnašamo preveč kalorij ali če naša prehrana ni ustrezno uravnotežena, lahko to resno zavira hujšanje. Med ključnimi prehranskimi dejavniki, ki ovirajo izgubo teže, so:

– prevelik vnos kalorij: Za izgubo maščobe je potreben kalorični primanjkljaj (poraba več energije, kot je vnesemo s hrano). Mnogi ljudje pa zaužijejo več kalorij, kot se zavedajo – lahko zaradi velikih porcij, pogostega prigrizovanja ali kaloričnih pijač pogosto podcenijo, kar pomeni, da nevede zaužijejo veliko več energije, kot mislijo Telo presežek energije skladišči kot maščobo, zato kljub občutku “pravilnega” prehranjevanja teža lahko ostaja nespremenjena ali celo narašča.

– Napačno razmerje makrohranil: Pomembna ni le skupna količina kalorij, temveč tudi sestava prehrane (ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine). Neuravnotežena razmerja lahko ovirajo napredek pri hujšanju. Prehrana z veliko enostavnimi sladkorji dviguje raven inzulina in spodbuja nalaganje maščob, premalo beljakovin pa pomeni manjšo sitost in zmanjšano mišično maso, ki je ključna za presnovo. Uravnotežen vnos vseh makrohranil je zato pomemben saj ogljikovi hidrati zagotavljajo energijo, beljakovine pa ohranjajo mišično tkivo in zagotavljajo daljšo sitost medtem, ko zdrave maščobe prispevajo k hormonskemu ravnovesju in občutku sitosti

– Skriti sladkorji v živilih:Tudi če se izogibamo očitno nezdravi hrani, lahko v prehrani nevede zaužijemo veliko dodanega sladkorja, kar povečuje kalorični vnos. Sladkor se skriva v številnih predelanih »dietnih” ali “zdravih” izdelkih – npr. v sadnih jogurtih, kosmičih za zajtrk, energijskih ploščicah, omakah, prelivih in pijačah. Tako lahko prehrana, ki se zdi uravnotežena, vsebuje več sladkorja, kot ga predvidevamo, kar zavira hujšanje. Pri hujšanju je smiselno izločiti sladkor v vseh oblikah in paziti tudi na »skrite sladkorje« v pijačah, jogurtih ipd. Z zniževanjem vnosa dodanih sladkorjev zmanjšamo odvečne “prazne” kalorije ter preprečimo velike nihaje krvnega sladkorja in inzulina, ki spodbujajo lakoto.

Hormonsko ravnovesje

Hormoni uravnavajo mnoge procese v telesu, vključno z apetitom, presnovo in razporejanjem maščobe. Hormonsko neravnovesje lahko zato močno oteži izgubljanje teže, četudi se držimo diete in telesne aktivnosti. Ključni hormoni, ki vplivajo na telesno težo, so inzulin, kortizol, ščitnični hormoni, leptin, estrogen (in tudi drugi, npr. androgeni in rastni hormon). Če so ti hormoni izven ravnovesja, lahko povzročijo povečan apetit, počasnejše kurjenje kalorij in večje skladiščenje maščobe v telesu Za boljše razumevanje sem spodaj bolj podrobneje opisala posamezni hormon in njihovo vlogo pri uravnavanju teže:

– Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki uravnava krvni sladkor in skladiščenje energije. Ko jeste ogljikove hidrate, se dvigne krvni sladkor, nakar se sprosti inzulin, ki pomaga glukozo spraviti v celice (tudi maščobne celice). Kronično povišan inzulin (zaradi prehrane z veliko sladkorja ali zaradi inzulinske rezistence) otežuje razgradnjo maščob. Če je telo odporno na inzulin (inzulinska rezistenca), glukoza slabše prehaja v celice in se kopiči v krvi, trebušna slinavka izloča še več inzulina, ta začarani krog pa je povezan z debelostjo in težavnim Vedeti moramo, da visoka raven inzulina spodbuja shranjevanje maščobe in zavira razgradnjo zalog, zato ljudje s takim neravnovesjem težko ustvarijo kalorični primanjkljaj.

– Kortizol je stresni hormon, ki se izloča v povečanih količinah ob telesnem ali psihičnem stresu. Kratkoročno nam pomaga preživeti (odziv“boj ali beg”), kronično povišan kortizol pa ima negativne učinke na težo. Dolgotrajen stres in visoka raven kortizola spodbujata nabiranje maščobe, še posebej okrog trebuha. Kortizol namreč povečuje apetit in hkrati signalizira telesu, naj varčuje z energijo. Posledično se pod vplivom stresa pogosto pojavi želja po kalorični hrani (telo išče hitro energijo), odvečna energija pa se shranjuje kot visceralna maščoba v predelu trebuha. Tipično “stresno” kopičenje maščobe okoli pasu je posebej tvegano za zdravje in je tudi trdovratno pri hujšanju.

– Ščitnica (ščitnična žleza) izloča hormone, ki uravnavajo bazalno presnovo – to je hitrost, s katero telo v mirovanju porablja energijo. Zmanjšano delovanje ščitnice (hipotiroidizem) pomeni pomanjkanje ščitničnih hormonov, kar upočasni metabolizem. Telo v tem stanju porablja manj kalorij, pogosto se pojavi utrujenost in zadrževanje vode, lahko pa tudi kopičenje maščob zaradi počasnejšega “kurjenja” hrane. Posledica je, da človek pri enakem vnosu hrane hitreje pridobiva težo oziroma težje hujša. Hipotiroidizem je znan zdravstveni vzrok za porast telesne teže in je pogosto treba najprej medicinsko urediti hormone, da lahko hujšanje sploh steče.

– Leptin je hormon sitosti, ki ga izločajo maščobne celice – njegovo sporočilo možganom je naj bi se apetit zmanjševal, ko imamo dovolj zalog. Paradoksalno imajo debeli ljudje zelo visoke ravni leptina, vendar pogosto razvijejo leptinsko rezistenco – možgani postanejo neobčutljivi za signal leptina). Posledično kljub zadostnim zalogam maščobe telo “misli”, da je lačno, in posameznik ohranja povečan apetit. Ta hormonski mehanizem lahko zavira izgubo teže: ob dieti telo še zniža leptin, kar sproži močno lakoto, in človek težko vztraja pri zmanjšanem vnosu hrane. Neravnovesje leptina tako vodi v začaran krog – več maščobe naj bi pomenilo več sitosti, a pri leptinsko odpornih osebah do možganov ne pride pravi signal za sitost, zato se prenajedajo in težko shujšajo.

– Estrogeni (ženski spolni hormoni) vplivajo na razporeditev maščobe po telesu in na presnovo glukoze. Nihanja ali spremembe ravni estrogena skozi življenje lahko vplivajo na težo. Na primer, v menopavzi upad estrogena prispeva k prerazporeditvi maščobe iz bokov in stegen proti trebuhu in visceralnim organom. Nižji estrogeni in sorazmerno višji androgeni v srednjih letih so povezani z “moškim”tipom nabiranja trebušne maščobe, ki je trdovratna. Po drugi strani pa lahko tudi estrogenska prevlada (nesorazmerno visoka raven estrogena glede na progesteron, kot jo opažam pri nekaterih hormonskih neravnovesjih ali ob jemanju kontracepcijskih tablet) vodi v zadrževanje vode in povečanje maščobnega tkiva. Telo pri hormonskem neravnovesju estrogena pogosto teže uravnava apetit in presnovo; znane so na primer težave z vzdrževanjem telesne teže pri sindromu policističnih jajčnikov, ki vključuje tudi motnje v razmerju estrogenov in androgenov. Skratka, uravnoteženo delovanje spolnih hormonov je pomembno – tako pomanjkanje kot presežek estrogena lahko predstavljata oviro pri hujšanju, odvisno od konkretnega zdravstvenega stanja.

Pomanjkanje spanja in kakovost spanja

Količina in kakovost spanja pomembno vplivata na regulacijo telesne teže. Premalo spanja (manj kot 7 ur na noč redno) ali zelo nekakovosten, prekinjen spanec, lahko zavirata hujšanje iz več razlogov. Hormonsko gledano pomanjkanje spanja poruši ravnovesje hormonov, ki uravnavajo apetit: poveča se hormon lakote grelin, zniža pa leptin (hormon sitosti), zaradi česar smo bolj lačni in imamo manj občutka za sitost. Posledično neprespan človek ponavadi poje več kot bi sicer. Poleg tega utrujenost vpliva tudi na *vrsto* hrane, po kateri posegamo – telo, ki mu primanjkuje energije, bo bolj hrepenelo po hitro dostopni energiji, običajno po kaloričnih, mastnih in sladkih. Pomanjkanje spanja upočasni presnovo in lahko celo spremeni, kje se maščoba kopiči. Telo v stanju kronične neprespanosti deluje, kot da varčuje z energijo: poraba kalorij se zmanjša, kar oteži ustvarjanje kaloričnega primanjkljaja. Hkrati se zaradi utrujenosti zmanjša motivacija za telesno dejavnost – neprespani smo manj aktivni čez dan in porabimo manj kalorij. Kombinacija povečanega vnosa (zaradi večje lakote in poželenja po hrani) ter zmanjšane porabe (zaradi manj gibanja in počasnejše presnove) predstavlja recept za zastoj pri hujšanju. Dobro je torej poskrbeti za dovolj spanja (priporočeno 7–9 ur kakovostnega spanca na noč) kot del strategije uravnavanja telesne teže.

Stres

Kronični stres je pomemben, a včasih spregledan dejavnik, ki lahko onemogoča izgubo teže. V času stresa telo sprošča hormon kortizol (omenjen že zgoraj), ki je evolucijsko pomagal pri preživetju, danes pa ob kronično povišanih ravneh škoduje presnovi. Kortizol namreč povečuje apetit in spodbuja nalaganje maščobe, še posebej v predelu trebuha. To pomeni, da dolgotrajno pod stresom telo teži k shranjevanju energije (kot maščobne zaloge) in ne k porabljanju. Poleg hormonskega učinka pa stres vpliva tudi na naše vedenje: veliko ljudi se pod stresom zateka k čustvenemu prehranjevanju (hrana kot tolažba). Stres pogosto sproži željo po “udobni hrani” – sladkih, slanih in mastnih prigrizkih, ki kratkoročno pomirjajo. Hkrati kronični stres zmanjšuje motivacijo za telesno aktivnost in lahko poslabša kakovost spanja, kar dodatno prispeva k začaranemu krogu pridobivanja teže.

Telesna aktivnost

Telesna aktivnost in življenjski slog igrata veliko vlogo pri uravnavanju telesne mase. Tako premalo gibanja kot tudi pretiravanje z vadbo lahko predstavljata oviro pri izgubi teže:

– Sedeč življenjski slog (premalo gibanja): Pomanjkanje telesne aktivnosti pomeni, da telo porabi manj energije. Če zaužijemo več kalorij, kot jih z gibanjem in osnovno presnovo porabimo, se bo razlika skladiščila kot maščoba. Sodobni življenjski slog (dolgo sedenje v službi, uporaba avtomobila, veliko časa pred televizijo ali računalnikom) prispeva k nizki dnevni porabi kalorij. To pomeni, da lahko tudi pri zmernem prehranjevanju človek, ki se zelo malo giblje, teže izgublja kilograme. Dolgotrajno sedenje tudi vodi v izgubo mišične mase (ker mišice niso obremenjene in krepčane), manj mišic pa pomeni nižjo osnovno porabo kalorij. Redna telesna aktivnost je zato ključna – pomaga porabiti več energije, ohranja mišično maso in pospeši metabolizem. Pomanjkanje gibanja pa nasprotno ustvarja okolje, v katerem telo raje shrani kalorije, kot da bi jih porabilo.

– Pretreniranost (pretiravanje z vadbo): Na prvi pogled se zdi logično, da več kot telovadimo, hitreje bomo hujšali. V resnici pa lahko pretirana telesna aktivnost, posebej v kombinaciji s prenizkim vnosom kalorij, zavira napredek. Zelo intenzivna ali dolgotrajna vadba (npr. več ur kardia dnevno brez zadostnega počitka) je za telo stresor – dvigne se raven kortizola, telo pa lahko preide v “način stradanja”. To pomeni, da se telo prilagodi in začne bolj učinkovito varčevati z energijo, saj zaznava konstantno visoko porabo. Posledice pretreniranosti so lahko povečan apetit (telo se želi nadomestiti porabljene kalorije) in kopičenje kortizola, kar lahko celo ustavi izgubo telesne teže in povzroči razgradnjo.

Vpliv zdravil

Uporaba določenih zdravil lahko negativno vpliva na telesno težo in onemogoča izgubo kilogramov, ne glede na prehrano in gibanje. Nekatera zdravila imajo stranske učinke, ki vključujejo povečanje telesne mase, bodisi zaradi hormonskih učinkov, vpliva na metabolizem ali spodbujanja apetita. Med zdravila, ki so pogosto povezana s težavami pri hujšanju, spadajo predvsem:

Antidepresivi: Nekateri antidepresivi (zlasti določeni SSRI in triciklični antidepresivi) lahko povzročijo povečanje telesne teže. Delujejo na nevrotransmiterje in lahko povečajo apetit ali upočasnijo presnovo, zato bolniki med dolgotrajnim jemanjem v povprečju pridobijo nekaj kilogramov.

Antipsihotiki: Zdravila za zdravljenje psihoz (npr. za shizofrenijo ali bipolarno motnjo) pogosto močno povečajo apetit in povzročijo izrazito pridobivanje teže pri mnogih bolnikih.

Kortikosteroidi: Hormonska zdravila, ki se uporabljajo proti vnetjem (npr. pri astmi, avtoimunih boleznih), so znani po tem, da lahko povzročijo zadrževanje tekočine in povečanje apetita. Posledično bolniki na dolgotrajni terapiji s kortikosteroidi pogosto pridobijo težo (t.i. “steroidna debelost”).

Zdravila za sladkorno bolezen: Nekatera starejša peroralna antidiabetična zdravila in terapija z inzulinom lahko vodijo v porast telesne teže. Paradoksalno je inzulin hormon za zniževanje sladkorja v krvi, vendar z vnosom zunanjega inzulina telo lažje shranjuje glukozo kot maščobo, kar brez ustrezne diete lahko pomeni dodatne kilograme.

Beta-blokatorji: Zdravila za visok krvni tlak, lahko nekoliko znižajo bazalni metabolizem in utrudijo telo, kar se pri nekaterih odraža v povečanem obsegu pasu.

Hormonska kontracepcija in nadomestno hormonsko zdravljenje: Pri nekaterih ženskah hormonske tablete (kontracepcijske ali za lajšanje menopavze) povzročijo spremembe v apetitu in rahlo zadrževanje tekočine. Seveda se učinki razlikujejo, saj ne pridobi vsakdo teže na zdravilih.

Psihološki dejavniki

Čustveno prehranjevanje: Mnogi ljudje jedo ne le zaradi lakote, temveč tudi kot odziv na čustva – na stres, žalost, osamljenost, dolgočasje ali celo proslavljanje. Čustveno prehranjevanje pomeni, da hrano uporabljamo za tolažbo ali uravnavanje razpoloženja, namesto da bi zadostili fiziološki lakoti. To je lahko velika ovira pri hujšanju, saj vodi v pogostejše in bolj kalorične obroke. Gre za nezaveden vzorec, ko avtomatično sežemo po prigrizku, ko smo pod stresom ali slabe volje. Kratkoročno hrana lahko odvrne misli od težav, a težava ostane, pridruži pa se ji še občutek krivde zaradi prenajedanja. Tako nastane začarani krog: negativna čustva sprožijo prenajedanje, to vodi v slabo vest in povečano telesno težo, kar povzroči dodatno negativno počutje, ki spet vodi v poseganje po hrani.

Motnje hranjenja: Resnejši psihološki dejavniki kot so motnja prenajedanja (kompulzivno prenajedanje), bulimija ali anoreksija. Pri motnji prenajedanja ima oseba ponavljajoče epizode zaužitja izjemno velikih količin hrane v kratkem času, pogosto občuti izgubo nadzora nad hranjenjem. Takšno prenajedanje seveda onemogoča izgubo teže in običajno vodi v debelost, hkrati pa ga spremljajo občutki sramu in krivde. Bulimija vključuje obdobja prenajedanja in zatem neustreznega kompenziranja (bruhanje, odvajala, stradanje), kar telo zmede – metabolizem se upočasni, pride lahko do nihanja teže, pogosto pa ostaja telesna teža kljub poskusom visoka ali jo je težko zniževati zaradi hormonskih in presnovnih nihanj. Motnje hranjenja so resne duševne motnje, kjer hrana in telesna teža postaneta središče psihičnih bojev. Pri teh motnjah hrana ni več zgolj hranilo, ampak pogosto *“sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk. Potrebna je strokovna pomoč (psihoterapija, zdravljenje), da se razreši globlje čustvene in duševne probleme v ozadju. Med motnje hranjenja spada tudi ekstremno hujšanje (npr. anoreksija). Brez obravnave teh psiholoških vzrokov bodo poskusi hujšanja manj uspešni. Pomembno je torej poskrbeti za **duševno zdravje** – obvladovati stres, poiskati pomoč pri depresiji ali anksioznosti in nasloviti nezdrav odnos do hrane.

Starost in genetika

Nekateri dejavniki, ki zavirajo hujšanje, žal niso povsem pod našim nadzorom – to sta starost in genetska nagnjenost.

Starost: Z leti se človekova presnova naravno upočasnjuje. Mlajše telo porabi več kalorij v mirovanju, s staranjem pa se ta bazalna poraba energije znižuje. Razlogi vključujejo hormonske spremembe, upad ščitničnih hormonov, upad rastnega hormona in spolnih hormonov (npr. menopavza pri ženskah zniža estrogen, kar vpliva na porazdelitev maščob). Pomemben dejavnik je tudi izguba mišične mase. S starostjo se torej dnevna poraba energije zmanjša, pogosto pa se hkrati nekoliko zmanjša tudi telesna aktivnost. Rezultat je, da starejši ljudje lažje pridobijo težo in težje shujšajo zato je potrebna je morda večja disciplina pri prehrani in vadbi, rezultati pa bodo vidni postopoma.

Genetika: Genetska zasnova posameznika močno vpliva na nagnjenost k določeni telesni teži. Vsak človek ima nekoliko drugačno genetsko “nastavljeno točko” glede teže – nekateri lahko jedo zelo veliko in ostajajo suhi, drugi se zredijo že ob manjšem kaloričnem presežku)). To pomeni, da ima nekdo z “ugodnejšo” gensko zasnovo morda le četrtinsko verjetnost nagnjenosti k debelosti, medtem ko je pri drugem ta nagnjenost pretežno genetsko pogojena (80%). V praksi: če sta vaša starša debela, imate zelo visoko verjetnost težav z odvečno težo (dedujejo se telesne značilnosti, pa tudi prehranske navade v družini). Genetika lahko vpliva na počasnejši metabolizem, na večji apetit ali na šibkejši občutek sitosti. Lahko denimo podedujemo manjšo občutljivost na leptin (zato nas možgani pozneje opozorijo, da imamo dovolj) ali pa višjo “nastavljeno” raven hormonov, ki spodbujajo apetit. Pomembno je poudariti, da genetika ni dokončna usoda – pomeni le, da ima nekdo večjo težnjo k debelosti. Tudi če imate “gen za debelost”, uravnotežena prehrana in gibanje lahko preprečita izrazitev te genetske nagnjenosti. Genetski vpliv lahko pojasni, zakaj se nekateri ljudje zelo hitro zredijo nazaj, ko opustijo dieto – telo se vrača na svojo genetsko določeno “nastavljeno težo”. Pri hujšanju moramo torej upoštevati svoje telesne danosti: nekdo ima lahko realno cilj nekoliko višji “zdrav” delež maščobe zaradi genetike, spet drugemu uspe priti do zelo nizkega odstotka maščobe z manjšim naporom. Individualen pristop je ključen – poznati moramo svoje telo. Genetskih dejavnikov ne moremo spremeniti, lahko pa z zdravim življenjskim slogom maksimalno izkoristimo potencial, ki ga imamo. Če vemo, da imamo “po genih” počasnejšo presnovo, se temu prilagodimo z več gibanja in manj kalorijami.

Zdravstvena stanja

Nekatera zdravstvena stanja in bolezni lahko povzročajo pridobivanje teže ali otežujejo njeno izgubljanje

Hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice): Kot že omenjeno pri hormonskih dejavnikih, premalo aktivna ščitnica pomeni pomanjkanje ščitničnih hormonov, ki so ključni za presnovo. Posledica je počasnejši metabolizem, kjer telo porabi bistveno manj kalorij, kot bi sicer. Ljudje s hipotiroidizmom pogosto opažajo porast telesne teže (čeprav gre deloma za zadrževanje vode) in veliko težje hujšajo – tudi ob strogih dietah je napredek zelo počasen. Značilno je, da se maščoba pri hipotiroidizmu lahko nabira kljub zdravemu življenjskemu slogu, dokler se hormonsko neravnovesje ne odpravi z zdravljenjem (nadomeščanje manjkajočih hormonov). Zato je pri nepojasnjenem povečanju teže smiselno preveriti delovanje ščitnice. Urejen hipotiroidizem (s pomočjo zdravil) praviloma omogoči, da se metabolizem vrne bliže normalnemu stanju in takrat lahko hujšanje spet steče. Brez tega “popravka” pa telo preprosto ne kuri energije dovolj učinkovito, da bi izgubljalo maščobo, zato diete ne dajejo rezultatov.

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS):PCOS je hormonska motnja pri ženskah, za katero so značilne pogosto povišani androgeni (moški hormoni) in inzulinska rezistenca. Ena od pogostih posledic PCOS je težava pri uravnavanju telesne teže, še posebej v predelu trebuha kjer zelo težko hujšajo. Značilno je, da ženska lahko normalno je, pa vseeno pridobiva kilograme in kljub dieti gre teža dol zelo počasi.

Inzulinska rezistenca in prediabetes: pomeni, da telesne celice manj odzivno reagirajo na inzulin, hormon, ki uravnava krvni sladkor. Telo mora zato proizvajati vedno več inzulina, da “spravi” glukozo v celice. Visok inzulin pa – kot omenjeno – spodbuja shranjevanje maščob in otežuje njihovo razgradnjo. Inzulinska rezistenca je tesno povezana z debelostjo; dejansko gre za začarani krog, kjer odvečna maščoba zmanjšuje inzulinsko občutljivost, to pa vodi v še več odvečne maščobe. Zdravniki včasih uporabljajo izraz “sindrom X” ali prediabetes za skupino stanj, kjer je prisotna inzulinska rezistenca, trebušna debelost, motnje maščob v krvi in povišan krvni tlak. Izgubljanje teže je oteženo, ker telo nenehno shranjuje energijo namesto da bi jo kurilo. Za preboj je običajno potrebna prehrana z zelo nizkim vnosom sladkorjev in telesna aktivnost (ki poveča občutljivost za inzulin) in včasih zdravila. Ko se inzulinska rezistenca izboljša, hujšanje postane lažje. Vendar dokler je močno izražena, telo dobesedno *“blokira”* napore – glukoza raje gre v maščobne celice kot pa v porabo.

Poleg naštetih so lahko vzrok za nenadzorovano pridobivanje teže tudi druga endokrina obolenja. Npr. Cushingov sindrom (pretirano izločanje kortizola zaradi težav z nadledvično žlezo) povzroča hitro nalaganje maščob (predvsem v trebuh in obraz) – če nekdo to bolezen ima, praktično ne more shujšati, dokler se ne zdravi vir prekomernega kortizola in redke genetske bolezni, ki povzročajo izjemen apetit in debelost. V določenih primerih lahkotežave z zadrževanjem tekočine (npr. srčno popuščanje, ledvična bolezen) povečajo telesno težo ne zaradi maščobe, temveč vode – to sicer ni prava debelost, vendar bolnika lahko zavede, da dieta “ne deluje”, čeprav izgublja maščobo, ker številka na tehtnici ostaja enaka zaradi vode.

Zavedati se morate, da je Izguba telesne teže kompleksen proces, na katerega vplivajo prehrana, hormoni, način življenja, psihološko počutje, dednost in zdravstveno stanje. Ko hujšanje kljub trudu ne napreduje, je koristno pogledati širšo sliko in prepoznati morebitne zaviralce – morda je treba prilagoditi prehranjevalne navade (skrite kalorije, makrohranila), poskrbeti za boljši spanec ali obvladovanje stresa, spremeniti režim vadbe, pregledati zdravila, ki jih jemljemo, ali pa poiskati zdravniško pomoč za kakšno osnovno zdravstveno težavo. Z razumevanjem teh dejavnikov lahko oblikujemo celovitejši pristop k hujšanju, ki ne obsega zgolj diete in telovadbe, temveč tudi skrb za življenjski slog in zdravje kot celoto. S takšnim celostnim pristopom je možno premagati ovire in doseči zdravo izgubo telesne teže na dolgi rok.

V naslednjem blogu bomo raziskali, kako prehrana po krvni skupini lahko prispeva k boljšemu zdravju in hujšanju ter kako lahko pomaga obvladovati dejavnike, ki zavirajo izgubo teže. Na primer, pravilna izbira živil za določeno krvno skupino lahko zmanjša vnetja, izboljša prebavo in podpira hormonsko ravnovesje. Tako boste lažje dosegli svoje cilje na področju telesne teže in počutja.

Če kljub zdravemu življenjskemu slogu ne dosegate želenih rezultatov pri izgubi telesne teže, je pomembno ugotoviti pravi vzrok. Vsak posameznik je edinstven, zato je ključnega pomena, da se težave obravnavajo celostno in prilagojeno vašim potrebam.

Če imate vprašanja ali potrebujete pomoč pri premagovanju ovir na poti do zdravega življenjskega sloga, me lahko kontaktirate na moji spletni strani www.taisha.si. Skupaj bomo poiskali rešitve, ki vam bodo pomagale doseči vaše cilje.

Če imate kakšne dvome ali dodatna vprašanja, vas vabim, da me kontaktirate – KLIKNI TUKAJ.

Z veseljem vam bom pomagala razjasniti morebitne nejasnosti in odgovoriti na vaša vprašanja. Vaše zadovoljstvo in razumevanje sta mi izjemno pomembni; zato ne oklevajte in se obrnite name. Skupaj bomo našli najboljšo rešitev za vaše potrebe.

Vir: Medical Reasons For Not Losing Weight, Multiple Factors that Prevent People From Not Losing Weight, Ways to Break Through a Weight Loss Plateau NOW, Does Age Affect Metabolism?