Življenje se začne, ko umre upanje…
Dokler upamo, pogosto čakamo. Čakamo, da se nekaj zgodi. Da se nekdo spremeni.
Da pride pravi čas. Upanje je lahko tiha past.Drži nas v stanju pričakovanja, ne pa v stanju ustvarjanja.
Ko pa upanje “umre”, se zgodi nekaj nenavadnega, prenehamo čakati.
Prenehamo projicirati prihodnost. In končno stopimo v odgovornost. Takrat se začne življenje. Ne tisto, ki temelji na iluziji, ampak tisto, ki temelji na izbiri.
Dokler upam, da me bo nekdo rešil, sem pasivna. Ko sprejmem, da sem jaz tista, ki mora narediti korak se premaknem.
Upanje ni vera. Upanje je pogosto strah, preoblečen v optimizem. Vera pa je notranja odločitev, da grem, tudi brez zagotovil.
Morda ne potrebujemo več upanja.
Morda potrebujemo pogum.
- Kje v svojem življenju še vedno “upaš”, namesto da bi naredila korak?
- Kaj bi se zgodilo, če bi danes prenehala čakati?
- Kje si pripravljena prevzeti odgovornost za svojo pot?
