Uradna medicina je bolezni poimenovala zato, da se lažje sporazumevamo.
Ime pomaga sistemu, ne pa nujno razumevanju človeka.
Telo namreč ne govori v diagnozah.
Govori v simptomih, občutkih, napetostih, ponavljajočih se vzorcih.
Če ga poslušamo, vidimo, da je vsako stanje sporočilo – ne napaka.
Telo je knjiga.
Vsak simptom je stavek.
Vsak ponovljen izbruh je opomba na robu, ki pravi: »Poglej me. Upoštevaj me.«
Ko beremo telo celostno, ne iščemo sovražnika, temveč smisel: – zakaj se nekaj pojavlja ravno zdaj
– zakaj na tem mestu
– kaj v življenju ostaja neizrečeno, potlačeno ali predolgo prenašano
Zato zdravljenje ni boj proti telesu,
ampak učenje njegovega jezika.
Ko razumemo sporočilo, se telo začne umirjati. Ker je bilo slišano.
Se kdaj vprašaš, kaj ti tvoj simptom želi povedati – ne le kako ga utišati?
Kateri del telesa te najpogosteje kliče na pozornost?
Si pripravljena brati svoje telo brez strahu, kot zaveznika?
