Strah kot čustvo

  • This topic is empty.
Prikaz 1 prispevka (od skupno 1)
  • Avtor
    Prispevki
  • #3971

    Taisha
    Keymaster

    Ko strah ni več samo čustvo, ampak vir. Kdo se v resnici hrani z našim strahom?

    Ta misel marsikoga zmrazi, druge pa zbudi. Ne govorim o fizičnem svetu, temveč o subtilnih ravneh bivanja, kjer hrana ni meso, temveč energija. In ena najmočnejših energij, ki jo človek oddaja, je strah. Takoj za njim pride tesnoba.

    V različnih duhovnih, ezoteričnih in tudi starodavnih učenjih se pojavlja ista nit: obstajajo bitja oziroma zavesti, ki se hranijo z nizkimi frekvencami. S strahom. Z obupom. Z notranjo razklanostjo. Ko je človek miren, prizemljen, zavesten in v stiku s seboj, zanje ni zanimiv. Ko pa pade v paniko, v negotovost, v nenehno notranje boje – takrat postane vir.

    Tisti, ki gledajo le z racionalnimi očmi, bodo rekli, da gre za metaforo. In tudi prav. Metafore so jezik globljih resnic. A tisti, ki so stopili dlje, ki so delali s sabo, s telesom, živčnim sistemom in zavestjo, vedo, da je to več kot simbolika. Je izkušnja.

    Ko človek oddaja strah, ne trpi samo psihično. Trpi telo. Živčni sistem se krči, dihanje postane plitvo, um izgubi jasnost. In v takem stanju je človek vodljiv. Dovzeten. Razdvojen. Prav to stanje omogoča, da se znotraj ljudi sprožajo konflikti, sovraštvo, nerazumevanje – med partnerji, v družinah, v družbi. In več kot je tega, več je “hrane”.

    Zato ni naključje, da se na duhovni poti toliko govori o soočenju s strahom. Ne o bežanju pred njim, ne o potlačitvi, ampak o zrelosti, da ga pogledaš v oči. Duhovna pot ni romantika. Je notranja disciplina. Je sposobnost stati v sebi tudi takrat, ko je neudobno.

    Ni zaman rečeno, da duhovna pot zahteva jekleno psiho-fizis. Ne zato, ker bi bil svet nevaren, temveč zato, ker je človek brez notranje stabilnosti lahek plen lastnih senc.

    Ko postaneš gospodar svojih misli, čustev in dejanj, se prehranjevalna veriga obrne. Takrat nisi več vir, temveč zavest. In tam se začne prava svoboda.

    Zato opazuj, kdaj strah ni več opozorilo, ampak stanje.

    In se vprašaj, komu ali čemu s tem daješ energijo.

     

    Si že kdaj začutil/a, da ti strah jemlje moč, ne da bi sploh vedel/a zakaj?

    Ali znaš razlikovati med realno nevarnostjo in notranjo projekcijo?

    Ali znaš prepoznati trenutek, ko strah ni več opozorilo, ampak stanje?

    Kaj misliš – ali je strah res samo čustvo ali tudi energija, ki jo nekdo uporablja?

    #Strah #Energija #Vir

Prikaz 1 prispevka (od skupno 1)

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.

Strah kot čustvo
To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Z uporabo te spletne strani se strinjate z našo Politiko varstva podatkov.
Preberi več