Prebujenje ni nekaj, kar bi lahko prijeli v roke ali postavili na piedestal.
Ni točka na poti, ni diploma zavesti in ni nova identiteta, ki si jo nadenemo.
Prebujenje je raztapljanje.
Tih proces, v katerem se stare oblike jaza počasi luščijo – ne zato, ker bi bile napačne, temveč ker niso več resnične.
Gosenica ne postane metulj tako, da sanjari o krilih.
Če bi se oklepala predstave, kdo bo, bi se upirala temu, kar mora prenehati biti.
Preobrazba se ne zgodi z dodajanjem, temveč z izgubo.
Z razpadom stare oblike.
Z dovoljenjem, da nekaj, kar je bilo znano, izgine brez zagotovila, kaj bo prišlo.
V kokonu ni lepote, ki bi jo um prepoznal.
Tam ni jasnosti, ni nadzora, ni potrditve.
Je le razpad stare strukture – in prav v tem razpadu se rodi novo življenje.
Ko metulj razpre krila, gosenice ni več.
Ne kot spomin, ne kot identiteta, ne kot dokaz poti.
In prav zato je metulj svoboden.
Prebujenje ni postati nekaj več.
Prebujenje je prenehati biti to, kar nikoli nismo bili…
Kaj v meni mora umreti, da lahko resnično zaživim?
- Česa se še oklepam iz strahu pred razpadom stare identitete?
- Ali si upam stati v praznini brez odgovora in brez imena?
- Kdo sem, ko odpade vse, kar sem mislila, da sem?
