Ko govoriš enemu – ali te slišijo vsi?
Ko nagovarjaš nekoga, ki je odšel, večina razmišlja, da gre za tih, intimen dialog med tabo in njim. A zavest ni omejena samo na telo, smrt ni konec temveč je prehod v širše polje, potem komunikacija ni več “ena na ena”.
V številnih duhovnih pogledih naj bi se individualna zavest po smrti razširila v skupinsko polje. To pomeni, da misel ni zaprta v eno smer. Vsaka izrečena beseda, vsaka namera, vsak klic srca vibrira v širšem prostoru zavesti.
Vprašanje pa ni, ali te “vsi slišijo”.
Vprašanje je iz katerega mesta govoriš?
Iz strahu?Iz navezanosti?Iz ljubezni?
Iz potrebe po zaključku?
Ker vsaka misel je energija. In energija ne potuje linearno, razliva se.
Morda pa se ne gre za to, kdo sliši. Morda gre za to, kaj s tem prebudiš v sebi in v polju, katerega del si.
- Kako ti razumeš komunikacijo z onstranstvom?
- Je to oseben dialog ali stik z nečim večjim?
