Ali smo res budni – ali samo dobro naučeni spati z odprtimi očmi?
Večina ljudi je prepričanih, da vedo, kdo so. Sklicujemo se na izkušnje, znanje, prepričanja, vloge, zgodbe, ki smo jih o sebi zgradili.
In vendar…
če za trenutek stopimo iz avtomatizma vsakdanjega delovanja, se pokaže nekaj neprijetnega: velik del tega, kar imenujemo »budno življenje«, je v resnici spanje zavesti.
Ne spimo s telesom –spimo z zavestjo.
Živimo identificirani z mislijo, z emocijo, z reakcijo.
Vsaka misel, vsak impulz za kratek čas prevzame oblast in reče: to sem jaz.
Toda to ni enoten jaz –to je množica notranjih glasov, hotenj, strahov in navad, ki se izmenjujejo.
Zato prebujenje ni poetična ideja.
Je zelo konkreten notranji premik.
Prebujenje pomeni, da se v človeku pojavi pričišče –tiha točka zaznavanja, ki opazuje, a ne komentira.
Ne beži, ne potiska, ne reagira avtomatsko. Samo je.
In prav ta prisotnost spremeni vse.
Ne zato, ker bi se svet spremenil –ampak ker se spremeni naš odnos do resničnosti.
Ko nismo več popolnoma identificirani z vsako mislijo, ko emocije ne vodijo več avtomatsko naših odločitev, ko se med dražljajem in odzivom pojavi kratek prostor –se začne notranja svoboda.
Ne kot občutek moči. Ampak kot tišina, v kateri prvič res slišimo sebe.
Ta pot ni udobna. Zahteva iskrenost do sebe, zmožnost opazovanja brez olepševanja in pripravljenost, da se odpovemo nekaterim notranjim luksuzom: stalni drami, potrebi po pravici, samopomilovanju, negativnim emocijam.
A nagrada ni spektakel. Nagrada je jasnost. In mir, ki ne potrebuje potrditve.
Kdaj si nazadnje resnično bil/a prisoten/a, ne samo zaposlen/a z mislijo?
Ali znaš opaziti razliko med tem, kar čutiš, in tem, kar si?
Kateri notranji vzorec te najpogosteje vodi – brez da se tega zaveš?
Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolil/a ne reagirati takoj?
