Sporočilo izgube bitja

SPOROČILO IZGUBE BITJA, KI JE S TEBOJ PREHODILO DEL POTI

Izguba živali ni majhna izguba.

Ni »samo žival«.

In ni nekaj, kar bi bilo treba hitro preboleti.

Ko žival odide, ne izgine le fizična prisotnost. Odide bitje, ki je poznalo tvojo energijo brez razlage. Ki te je čutilo takrat, ko ti nisi imel/a besed. Ki je bilo zvesto ne tvoji vlogi, temveč tvojemu notranjemu stanju.

Živali ne pridejo v naše življenje naključno. Pridejo z namenom.

In tudi ne odidejo naključno.

Njihov odhod je pogosto povezan s prehodom. Z zaključkom cikla.

Z notranjo spremembo, ki je večja, kot si jo morda v tistem trenutku pripravljen/a priznati.

Žival pogosto nosi del bremena. Prevzame napetost, ki je človek ne zna ali ne zmore predelati. Stabilizira prostor, čuva, drži ritem.

In ko je njena naloga zaključena, se umakne.

Ne zato, ker bi nehala ljubiti.

Temveč zato, ker ljubezen ne potrebuje več fizične oblike.

Zato ob izgubi živali pogosto boli globlje, kot pričakujemo.

Ker ne žalujemo le za njo. Žalujemo tudi za delom sebe, ki se je ob njej počutil varno, videno, sprejeto.

Včasih se po njenem odhodu zgodi tišina, ki ni prazna.

Je polna. Polna spomina, frekvence, nevidne prisotnosti.

Živali ne zapustijo človeka tako, kot ga zapustijo ljudje. Ne zaprejo vrat. Ne ustvarijo rane. Pustijo sled, kot nežen pečat, ki ostane v energijskem polju.

In pogosto se njihov odhod zgodi takrat, ko človek stoji pred novo stopnjo odgovornosti do sebe. Ko je čas, da tisto, kar je prej držala žival, začne držati sam.

Zato izguba živali ni kazen. Je povabilo. K večji prisotnosti. K večji samostojnosti. K zavedanju, da ljubezen ne izgine, le spremeni obliko.

Če čutiš krivdo, jo pusti. Če čutiš praznino, jo spoštuj.

Če čutiš, da je še vedno ob tebi, verjemi temu občutku.

Ker vez, ki je bila stkana na ravni duše, ni vez časa.

Je vez resnice.

– Kaj mi je ta žival prinesla v moje življenje?

– Kateri del mene je ob njej lahko prvič zadihal?

– Kaj se je v mojem življenju začelo ali končalo v času njenega odhoda?

– Kaj zdaj v sebi čutim, da bi morala/moral prevzeti sama/sam?

– Ali si dovolim žalovati brez opravičevanja?

Ta tema se odpira le takrat, ko je človek nanjo res pripravljen. In za konec – povabilo iz srca

Vsaka vez je sveta.

Vsak spomin nosi svojo frekvenco.

In vsaka ljubezen, ki je bila resnična, ostane.

Naj bo to tih prostor spoštovanja, hvaležnosti in povezanosti –

brez razlage, brez razprave. Samo prisotnost.