Kuhinjska sol je anorganska snov. Po kemijski sestavi je to natrijev klorid.
Kuhinjska sol ‒ več kot zgolj začimba
Sol je najstarejša začimba človeka. Stari Rimljani so jo imeli za sveto in ni je dežele na svetu, ki ne bi poznala vraž in izrekov v zvezi s soljo. Uporabljali so jo kot mogočno zdravilo. V majhnih količinah namreč deluje kot poživilo. Po zaužiti soli dobro počutimo, ker dviguje krvni pritisk in spodbudi nadledvične žleze. Ta stimulacija povzroča optimistično razpoloženje in občutek toplote, živahnosti in navideznega dobrega počutja. Dober primer stimulacije s soljo je npr. rdeča riba v akvariju, ki postane živahnejša, ko dodamo v vodo sol. Toda njena živahnost ni posledica izboljšanega počutja, temveč dodane soli. Ko soli ni več, živahnost izgine.
V večjih dozah so sol uporabljali celo kot eno od snovi za balzamiranje. Stari Egipčani so namreč uporabljali olja, začimbe in soli, da so vanje zavili mumije. Danes z isto kombinacijo, to je olji, začimbami in solmi, ki jih najdemo v številnih polivkah, mumificiramo žive ljudi ‒ suha koža, zgrbančeno telo in beli lasje so zunanji znaki otrdelih jeter in sklerotičnih ledvic.
Povsod slišimo, da je sol potrebna za življenje. Toda ali je to res?
Količina natrijevega klorida, ki ga ljudje zaužijejo v obliki kuhinjske soli, je veliko večja od človekovih potreb po kloru in natriju. Poleg tega je teh dveh elementov v živilih tako veliko, da je malo možnosti, da bi sploh kdaj prišlo do njunega pomanjkanja pri komerkoli, razen pri osebah, ki se že dolgo držijo posebne omejevalne prehrane ali delajo v pogojih hude vročine.
Zakaj je kuhinjska sol škodljiva?
Sol, ki jo zaužijemo v manjših količinah, je mogoče hitro izločiti skozi kožo in ledvice. Sol, vnešena v večjih dozah, pa ostaja v tkivih in krvnem toku ter povzroča stanje hiperkloremije, kar pomeni, da višek soli kroži v krvnem obtoku. V teh pogojih močno stimulira. Če v tem stanju pride do hitrega izločanja ali potenja, se količina soli v krvi občutno zmanjša in posledica tega je stanje hipokloremije. Ta nenaden padec povzroči stanje depresije, poruši se izotonično ravnotežje v krvi in celic, kar povzroči šok še zlasti na živcih in možganskih tkivih, ki so posebno občutljiva. Če v stanju hipokloremije znova zaužijemo sol, se stanje porušenega ravnotežja spet izboljša.
Dokler je telo uravnovešeno, odpornost dobra ter endokrine žleze pravilno delujejo, ostaja v telesu malo soli, saj se takoj izloči z znojem in urinom. Ko pa postanejo kanali izločanja neučinkoviti, začne sol ostajati v telesu in pojavijo se škodljive posledice. To se na splošno zgodi v treh fazah.
V prvi fazi se višek soli v telesu pojavlja brez posebnih znakov ali simptomov, čeprav se že začnejo težave v delovanju v jetrih, ledvicah ali na koži (ali v vseh treh).
Drugo fazo lahko zaznamuje prehodna prisotnost albumina v urinu po fizičnih naporih ali posebno težkem obedu.
Temu sledi tretja faza, ko so ledvica tako poškodovana, da je izločanje soli praktično nemogoče in takrat sol postane zares nevarna.
Bolniki, ki jih bolijo ledvice, imajo pogosto edeme (telesne površine, otečene zaradi vodenice), kar je neposredna posledica prevelike količine soli v krvi. Kontrolni eksperimenti so odkrili, da natrijev klorid ovira izločanje sečne kisline, zaradi česar se ostreje izražajo simptomi bolezni, kot so revmatizem ali ekcemi.
Kakšno sol uživati?
Če je uživanje anorganske soli slaba navada, pa to ne pomeni, da soli ne smemo uživati. Lahko, vendar v pravi obliki ‒ takšni, ki bo telesu koristila. In ta je organska oblika soli, ki nam jo dajejo rastline v listih, cvetovih, koreninah in steblih.
